Jn 20,19–23
Oživljajoči duh cerkve
Binkoštni praznik je, kot smo slišali v prvem berilu iz Apostolskih del, rojstni dan Cerkve. Kot takega ga je krščanska skupnost obhajala v prvi polovici 3. stoletja, in sicer petdeseti dan po veliki noči. Apostoli poročajo, da se jim je vstali Kristus prikazoval štirideset dni, potem pa se je dvignil v nebo k svojemu Očetu v slavo. Apostoli so se vrnili v Jeruzalem in se tam ob Mariji, Jezusovi materi, v molitvi pripravljali na prihod obljubljenega Tolažnika. Prejeli so ga v podobi ognjenih jezikov. Sad tega prihoda je bil, da so prej plašni apostoli postali pogumni oznanjevalci blagovesti o vstalem Jezusu. Tisti dan se je dalo krstiti okoli tri tisoč ljudi. Evangelist Luka, pisatelj Apostolskih del, pravi, da so bili Judje zbrani v Jeruzalemu iz vseh delov rimskega cesarstva. Slišali govoriti apostole vsak v svojem jeziku. Jezik, ki so ga govorili apostoli, nekdanji ribiči in delavci, nepismeni ljudje, je bil jezik ljubezni, govorica Svetega Duha. Medsebojna ljubezen Kristusovih učencev je »oživljajoči Duh« Cerkve, ki jo gradimo vsi. Apostol Peter v svojem prvem pismu spodbuja vernike, naj se dajo kot »živi kamni« vzidati v duhovno stavbo, katere temeljni kamen je Jezus. V stavbi je pomemben vsak kamen. Vsi skupaj sestavljamo trdne stene.
Neka zgodba pripoveduje o kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj »pošimfal«. Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. Naš kristjan je v stropu tega templja takoj odkril luknjo. »Zakaj je ta luknja?« je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: »Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog.« Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč je pridno sodeloval povsod, ker so ga potrebovali.
Tudi vsakomur od nas je Bog dal posebno nalogo v življenju in pomoč Svetega Duha, modrega graditelja Cerkve. »Kakor je Oče mene poslal, pošljem tudi jaz vas. Prejmite Svetega Duha!« To Jezusovo naročilo ne velja samo apostolom, temveč tudi nam vsem. Po: S. Čuk, Misli srca
Oživljajoči duh cerkve
Binkoštni praznik je, kot smo slišali v prvem berilu iz Apostolskih del, rojstni dan Cerkve. Kot takega ga je krščanska skupnost obhajala v prvi polovici 3. stoletja, in sicer petdeseti dan po veliki noči. Apostoli poročajo, da se jim je vstali Kristus prikazoval štirideset dni, potem pa se je dvignil v nebo k svojemu Očetu v slavo. Apostoli so se vrnili v Jeruzalem in se tam ob Mariji, Jezusovi materi, v molitvi pripravljali na prihod obljubljenega Tolažnika. Prejeli so ga v podobi ognjenih jezikov. Sad tega prihoda je bil, da so prej plašni apostoli postali pogumni oznanjevalci blagovesti o vstalem Jezusu. Tisti dan se je dalo krstiti okoli tri tisoč ljudi. Evangelist Luka, pisatelj Apostolskih del, pravi, da so bili Judje zbrani v Jeruzalemu iz vseh delov rimskega cesarstva. Slišali govoriti apostole vsak v svojem jeziku. Jezik, ki so ga govorili apostoli, nekdanji ribiči in delavci, nepismeni ljudje, je bil jezik ljubezni, govorica Svetega Duha. Medsebojna ljubezen Kristusovih učencev je »oživljajoči Duh« Cerkve, ki jo gradimo vsi. Apostol Peter v svojem prvem pismu spodbuja vernike, naj se dajo kot »živi kamni« vzidati v duhovno stavbo, katere temeljni kamen je Jezus. V stavbi je pomemben vsak kamen. Vsi skupaj sestavljamo trdne stene.
Neka zgodba pripoveduje o kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj »pošimfal«. Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. Naš kristjan je v stropu tega templja takoj odkril luknjo. »Zakaj je ta luknja?« je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: »Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog.« Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč je pridno sodeloval povsod, ker so ga potrebovali.
Tudi vsakomur od nas je Bog dal posebno nalogo v življenju in pomoč Svetega Duha, modrega graditelja Cerkve. »Kakor je Oče mene poslal, pošljem tudi jaz vas. Prejmite Svetega Duha!« To Jezusovo naročilo ne velja samo apostolom, temveč tudi nam vsem. Po: S. Čuk, Misli srca
Zadnji dogodki
|
Gospodovo razglašenje
6. januar 2020 
|
Božič
25. december 2019 
|
Tri fareKONTAKTNE INFORMACIJE
za ogled pokličite: +386 (0)31 / 501 173 (župnik) ali +386 (0)41 / 312 652 (g. Matjašič) 
|
